»Samo dve stvari sta neskončni: vesolje in človeška neumnost, ampak za vesolje nisem povsem prepričan.« Takšno je bilo videnje neskončnosti Alberta Einsteina. Glede človeške neumnosti mu je težko oporekati. Res je brezmejna. Lep primer je socializem. Ta naj bi po naziranju zagovornikov predstavljal najboljšega izmed možnih svetov, človeštvu naj bi prinesel božje kraljestvo na zemlji. Socializem naj bi bil v primerjavi s tržnim sistemom alokacijsko in produkcijsko učinkovit, zapovrh pa naj bi zagotavljal tudi udejanjanje socialne pravičnosti. Predstavljal naj bi optimalno rešitev ekonomskega problema človeštva. Zgodovinska izkušnja 20. stoletja v celoti zanika to naziranje. Gospodarsko opustošenje socialističnih gospodarstev in nekaj sto milijonov človeških žrtev, so dokaz, da se še tako lepo zamišljene družbene utopije, hitro sprevržejo v svoje nasprotje.
Socializem na koncu dneva ostaja pogubna intelektualna zabloda, ki v praksi zaradi svoje protinaravnosti preprosto ne more delovati. Samo neskončna človeška neumnost lahko pojasni, zakaj se socializem še ni znašel na smetišču zgodovinsko ovrženih ideologij.
Da bi ideologije delovale morajo biti utemeljene na realističnih predpostavkah. Socializem izhaja iz podmene o angelski naravi človeka. Posamezniki naj ne bi bili homo oeconomicusi*, brezčutni, pohlepni egoisti, ampak sočutna bitja, ki naj bi si prizadevala za uresničitev skupnega interesa. Kapitalizem naj bi bil tisti, ki s spodbujanjem pohlepa kvarno vpliva na človeško nrav. Pohlep je brezčasna človeška lastnost in jo je mogoče zaslediti v vseh človeških družbah. Že sveti Avguštin je pisal o pohlepu, ki naj bi bil poleg volje po moči ter čutne ljubezni eden treh poglavitnih grehov padlega človeka. Pohlep je univerzalna človeška lastnost, nepogojena z vrsto družbenoekonomskega sistema, in jo je treba upoštevati. Socialisti pa se vdajajo utopičnim predstavam o idealnem človeku. In ker ljudje to nismo, nas je potrebno prečlovečiti, kar se vedno konča z nasiljem. Katinski gozd, Goli otok, Teharje ali kamboška polja smrti so zgolj odsev te temne strani socializma.
Prednost tržne družbe je, da gre za robusten sistem glede na predpostavko človeške nravi. Za dobro delovanje v nasprotju s socializmom ne potrebuje angelov, ampak se zadovolji z grešnimi posamezniki. Tržni mehanizem poskrbi, da se zasebni grehi preoblikujejo v javne dobrobiti. To ne pomeni, da je moč pritrditi Gordonu Gekku, antijunaku filma Wall street, ko se je pridušal »Greed is good«. Ne, pohlep ni dober, ima pa lahko dobre posledice. Bistvena razlika. Nevidna roka trga je tista, ki ob delujoči pravni državi lahko zagotovi, da ima tako nizkotna strast kot je pohlep za posledico splošno družbeno blaginjo.
Winston Churchill je imel kar prav, ko je ugotavljal, da socializem deluje samo na dveh krajih: v nebesih, kjer ga ne potrebujejo in v peklu, kjer ga že imajo.
Drugi razlog, zakaj socializem ne more delovati sodi v polje pomenoslovja. Reševanje ekonomskega problema družbe postavlja izjemne informacijske zahteve. Tržni sistem ta izziv rešuje s pomočjo cenovnega mehanizma. Cene so tisti signali, ki posredno vsebujejo vse informacije o produkcijskih funkcijah in funkcijah povpraševanja. Te pa niso zbrane na enem mestu, ampak so razpršene med milijoni ekonomskih subjektov. Za socialiste je cenovni mehanizem neracionalen in ga želijo nadomestiti s centralnim planiranjem. To naj bi bolje kot cenovni mehanizem zagotavljalo doseganje splošnega ravnotežja. V praksi se je centralno planiranje vedno ponesrečilo. Informacijske zahteve reševanja ekonomskih problemov sodobnih gospodarstev namreč daleč presegajo umske sposobnosti socialistov. Cenovni mehanizem je nenadomestljiv. Domišljavost socialistov je res neverjetna, ko so prepričani, da lahko trg in podjetnike zamenja partijska birokracija.
Iz navedenih razlogov je razumljivo, zakaj je socializem v primerjavi s tržnim sistemom alokacijsko in produkcijsko manjvreden sistem. Je pa tržnemu sistemu moč očitati, da povzroča velike dohodkovne neenakosti, kar zagovornike enakosti napotuje k ugotovitvi, da gre za socialno nepravičen, nemeritokratski in posledično nemoralen sistem. Razprava o moralnosti trga je nesmiselna, saj je trg opredeljen onstran specifičnega vrednostnega sistema. Je zgolj instrument, delujoč onstran dobrega in zlega. Trg tudi ni meritokratska institucija. V tržni tekmi ne zmagujejo nujno najbolj zaslužni, marljivi, pametni ali najlepši. Kako pojasniti, da moralno malo vredni nogometaši zaslužijo milijonske zneske, marljiv delavec pri nas pa je prisiljen životariti z nekaj stotaki na mesec. Na prvi pogled krivica, a globlji uvid pokaže, da opisani odkloni niso nepojasnljivi. Trg nagrajuje po prispevku posameznika k blaginji drugih ljudi. In če tisoči uživajo v sicer ničevih vragolijah spretnega žogobrca, ga trg temu ustrezno, obilno nagradi.
Socializem je utopija, ki v praksi ne uresničuje svojega temeljnega poslanstva, zagotavljanja blaginje prebivalstvu. Ob poizkusih udejanjanja se vedno sprevrže v pekel, zaznamovan s pomanjkanjem osnovnih življenjskih potrebščin. To pa slej ko prej spodkoplje njegovo legitimnost. Socializem zaradi svoje ekonomske manjvrednosti nikoli ne more ostati demokratičen in se lahko kot sistem obdrži le ob pretvorbi v avtokracijo, spremljano z zdrsom v totalitarizem in velikimi žrtvami. Večina sveta je to spoznala, Slovenija je žal izjema. Tu še vedno na nekrofilskih seansah obujajo Tita od mrtvih, krulijo Bandiero Rosso in po Kongresnem trgu razsajajo z rdečimi zvezdami.
Einstein opazka za Slovence še kako drži, njih neumnost je res brezmejna.
Bernard Brščič
Kolumna prvotno objavljena na spletni strani Domoviske lige
