Njegovo izjemno pričevanje je ob treh obiskih na njegovem domu v Trstu posnel Jože Možina. Pričevanje Borisa Pahorja lahko razumemo kot pisateljevo oporoko Slovencem. Želel si je, da bi mu prisluhnili tudi mladi.
Pahorjeva izpoved ponuja enkraten in celovit uvid v življenje in čustvovanje velikega slovenskega pisatelja, rojenega leto dni pred začetkom prve svetovne vojne. Človeka, ki je na lastne oči videl požig Narodnega doma v Trstu. Moraš govoriti italijansko. Greš z materjo, ona te povleče za roko, govori po italijansko … Jaz sem takrat razumel, da jaz moram bit upornik.«
Kot sam pravi, genocid nad Slovenci ni zadeval samo kulture. Med drugo svetovno vojno je bil kot italijanski vojak poslan v Libijo, ker je kot prevajalec delal v taborišču ujetih jugoslovanskih častnikov v Bogliacu pri Gardskem jezeru. Po kapitulaciji Italije je prijateljeval z Danico Tomažič, aretirali so ga domobranci in pristal je v nacističnem koncentracijskem taborišču. Strahote taborišča podrobno predstavi tudi v pričevanju, v njegovi literaturi pa o tem govori silovita Nekropola.
Temeljna poanta njegovega pričevanja je humanost ter zvestoba slovenstvu v jeziku in kulturi. Kot človek in pisatelj je postal borec proti vsem oblikam diktature, tudi jugoslovanske, ki je nastopila po vojni in krnila slovensko identiteto. Stopil je na pot literature, uprl se je jugoslovanskemu režimu, ko je šlo za Kocbeka in resnico o komunističnih zločinih. Posebej odločno se je postavil za krepitev slovenske identitete na temeljih resnice in narodne zavednosti ter postal eden ključnih glasnikov svobode in demokracije in je kot tak izjemno zaslužen za humus, iz katerega je pognala samostojna slovenska država.
Pahor nam skozi svojo bogato pripoved predstavi čas, v katerem je živel. Čas mladosti, ljubezni, trpljenja in vojne.
Vir: rtvslo.si
Oglejte si intervju z Borisom Pahorjem.
