Resda nismo dobili velikega migrantskega centra v Šenčurju, smo pa dobili ogromno drugih problemov. Astrofiziki se za dobro jutro zabadajo sredi Maribora, v Ilirski Bistrici so zadeve tako eskalirale, da je potreben celo referendum.
Da ne omenjamo nabito polnih azilnih domov v Lj, ekološko pridelane hrane za kulturne obogatitelje s tretjega sveta in še in še.. Mediji pa nas vztrajno prepričujejo, da krize ni.
Prejšnji teden je na Okrožnem sodišču v Novem mestu potekalo sojenje petim Alžircem. Navedeni so v noči s 4. na 5. januar letos vlomili v stanovanjsko hišo v Metliki, jo preiskali in odtujili več stvari. Obtoženi so bili za kaznivo dejanje velike tatvine, prav vsi pa so bili obsojeni na pogojno kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo treh let.
V Beli krajini se domačini vsak dan srečujejo z umazanijo, ki jih za seboj v gozdovih puščajo migranti. Tega seveda mainstream mediji ne omenijo. Glede na to, da so nas v preteklih tednih z vseh strani bombardirali z nepomebno piar zgodbo o ukinitvi brezplačnih plastičnih vrečk, bi to zgodbo smetenja s strani migrantov lahko pokrili že iz ekološkega vidika, če iz varnostnega, saj je zaskrbljujoče, koliko migrantov se potica po Beli krajini.
Celotno migrantsko krizo smo priča ekstremno pristranskemu poročaju dominantnih medijev, ki je izjemno dobro organizirana in očitno vodena ter organizirana iz najvišjih političnih položajev v Evropski uniji.
Vse to je dobro razložil veleposlanik Poljske Pawel Czerwinski, ki je odgovarjal na očitke, ki prihajajo iz Evrope, da je trenutna desna oblast ksenofobna in proti migrantom ter da nedemokratično posega v pravosodno vejo oblasti.
Dobro je ocenil, da se Ukrajinski migranti na Poljskem ne štejejo kot migranti, ampak se jemljejo kot drugorazredni, ker imajo to smolo da so belci in kristjani.
Veleposlanik Czerwinski je odgovarjal tudi na očitke, ki prihajajo iz Evrope, da je trenutna desna oblast ksenofobna in proti migrantom ter da nedemokratično posega v pravosodno vejo oblasti.
Napake pri slednjem Czerwinski priznava obenem pa izpostavlja malo znano dejstvo, da je Poljske sprejela poldrugi milijon Ukrajincev, ki so ekonomski migranti. Okrog 100. 000 Ukrajincev, ki prihajajo iz vojnega področja pa je dejansko beguncev. Poljski veleposlanik se sprašuje v čim so ti slabši oz. drugorazredni v primerjavi s tistimi, ki prihajajo iz Bližnjega vzhoda? Ob tem provokativno doda »ali je problem v tem, da so bele rase in krščanske vere in za to ne štejejo«? Konflikt z organi Evropske unije v Bruslju ocenjuje ko problem dvojnih meril. Meni, da je edina rešitev za Evropo upoštevanje temeljnih vrednot, za narode znotraj nje, tudi Slovence, pa je nujna samozavest in spoštovanje različnosti.
Imam svojo teorijo, ki je politično nekorektna. Ukrajinski migranti na Poljskem se ne štejejo, se jemljejo kot neki drugorazredni, ker imajo to smolo da so belci in Kristjani.
Še je upanje za Evropo ker obstaja nekaj voditeljev z integriteto in nacionalnim ponosom.
V slabi ponudbi dekadentnih voditeljev na desnici in demokratičnih marksistov na levici se še najde voditelj, ki zna najti prave odgovore za največjo težavo Evrope. Vse manj evropskih otrok!
Viktor Orbán: “Madžarska bo država, v kateri bo imel vsakdo korist od tega, da je Madžar.”
V Evropi je rojenih vse manj in manj otrok. Za Zahod je odgovor na ta izziv priseljevanje. Za vsakega manjkajočega otroka bi moral priti nov človek, da se številke izidejo.
Toda mi ne potrebujemo številk. Potrebujemo madžarske otroke.
To je pravi odgovor za Madžare, ne pa priseljevanje!
Viktor Orbán je predstavil program s sedmimi točkami koristi za družine in mladoporočence.
Ukrepi vključujejo razširitev programa subvencioniranih posojil za družine z najmanj dvema otrokoma za nakup rabljenih domov, subvencije za nakup avtomobila in odpis dohodnine za ženske, ki vzgajajo vsaj štiri otroke.
Ženske pod 40 leti starosti bodo ob prvi poroki upravičene do posojila 10 milijonov forintov (31.000 evrov). Ob rojstvu drugega otroka jim bodo odpisali tretjino zneska dolga, ob rojstvu tretjega otroka pa celoten dolg.
Seveda pa je ta domoljubni program takoj razburil skrajno levico. Ekstremna levičarka, evropska poslanka Tanja Fajon se je takoj ostro odzvala na twitterju. Kasneje je svoj twit izbrisala.
Poglejte jih Rolex revolucionarje, katerim prva skrb naj bi bil delavski razred, bratstvo in enotnost ter druge socialistične floskule. Tipični komunisti oz. socialisti, ki govorijo o enakosti, delavstvu in boju proti kapitalizmu, sami živijo življenje kapitalističnih mogotcev.
Seveda enak seznam lahko naredimo tudi za vso slovensko komunistično elito stare generacije s Titom, Kardeljem, Mačkom in drugimi na čelu. Takoj ko so s krvavo revolucijo, kjer so pobili več deset tisoč sonarodnjakov, so se poslužili luksuznih materialnih stvari.
Dobro pa njihovo tradicijo nadaljuje mlajša generacija revolucionarjev kot je Violeta Tomić, ki je pred leti na ulicah kot “spontana” vstajnica kričala parolo “Poslance na minimalce!”, ob prvih naslednjih volitvah pa je kandidirala prav za poslanko in bila tudi izvoljena. Od takrat naprej, svoje parole ni več ponovila kaj šele izpolnila.
Ampak socialistki Violeti niti to ni dovolj, saj bo se bo letos potegovala za mesto evropske poslanke, kar finančno v praksi pomeni okoli 15.000 € mesečnih prihodkov.
V preteklosti smo v Sloveniji videli že marsikaj. Tako je pred leti sindikalist Andrej Zorko, samooklicani borec za pravice delavcev (za kar je po znjižanju plač zaradi ZUJF-a prejemal 1880€ neto mesečno) na tiskovni konferenci hromel proti ameriškim gospodarstvom in ameriško gospodarsko zbornico (AmCham). Nič takega bi rekli, saj socialisti to radi počno? Že že, ampak na tej tiskovni konferenci je imel oblečen pulover prestižne ameriške korporacijske znamke Tommy Hilfiger, ki predstavlja socialistično osovražen vampirski tuji kapitalizem.
Tudi nekdanja predsednica vlade Alenka Bratušek, ki je v Stožicah prepevala “El viva communismo…” je nosila pregrešno drago, nekaj tisoč evrov vredno uro, ki ji jo je bojda podaril mož, ki je z podjetjem delal zgolj 65 evrov dobička.
Seveda pa ne razočara tudi najmlajši rod socialistov. Luka Mesec se je na soočenje pred volitvami pripeljal v luksuznem avtomobilu znamke Mercedes Benz.
SD-jevec, zdaj državni sekretar na ministrstvu za šolstvo Jernej Štromajer, ki ima veliko povedati čez grd ameriški kapitalizem je v Ameriki naredil doktorat. Tako kot Zorko pa tudi on zelo rad nosi oblačila prestižne ameriške korporacijske znamke Tommy Hilfiger.
Enako je tudi na vsakoletni procesiji v Dražgožah, kjer paradirajo z antikapitalističnimi gesli in zmerjajo zlobni imperializem, na prireditev pa se pripeljejo z najbolj luksuznimi in dragimi vozili, ki jih turbokapitalizem lahko ponudi.
Davkoplačevalcem je prihranil ogromno denarja (skoraj pol milijarde evrov), zmanjšalo pa se je tudi število nelegalnih migrantov, ker je pomoč države manjša.
Število registriranih prošenj za azil v Italiji (2015–2018)
Povedati je treba, da takrat ukrep znižanja žepnine še ni bil sprejet!
Po statistiki lahko mirno zaključimo, da je migrantska kriza umetno sprožena in se z njo ukvarjamo samo zato, ker ima podporo v samem vrhu Evropske Unije, ki nagrajuje države, ki ne spošutujejo Schengenske meje in sancionira tiste, ki postopajo v skladu z zakoni (Madžarska).
Razpravo je začel z odovorom na primitivno provokacijo poslanca SMC Branislava Rajića, ki je vlekel povezave med Grimmovimi pravljicami in Grimsovimi razpravami. Levičarji vedno, ko jim zmanjka odgovorov nasprotno stran označijo za nestrpno njihovo razpravo pa sovražni govor, ki bi ga bilo potrebno prepovedati.
Izpostavil je ogromne količine denarja, ki jih Republika Slovenija namenja za ilegalne migrante. V letu 2016 kar 123 milijonov evrov. Dodal je, da je vlada RS namerno kršila ustavo in zakone Slovenije, migrantski tok pa narašča. Samo v enem letu je bilo število prestreženih migrantov okoli 9.000 (vprašanje koliko je še tistih, ki jih policija ni prestregla).
Povsem pa je poslanec Branko Grims zadel z pravicami, ki jih ima ilegalni migrant, ko stopi na ozemlje Republike Slovenije. Ima pravico: 1. Da je aretiran,
2. Da je procesiran,
3. Da je izgnan!
Znani primer ilegalnega migranta, ki bi moral biti izgnan pa še vedno ni je Sirijec Ahmad Šami.
Že kot dijaku so mu na Gimnaziji Maribor zaradi kritičnega razmišljanja onemogočili opravljati maturo, ki jo je zato moral opravljati kot zasebnik. Po študiju na Filozofski fakulteti v Ljubljani so ga konec petdesetih, ko je bil pomožni asistent pri Borisu Ziherlu zaradi objav v Reviji 57 in nato spet v šestdesetih letih zaradi kritik kmetijske politike v reviji Perspektive zaprli za skupno sedem let.
Po vrnitvi iz zapora je emigriral v Nemčijo. Ker mu slovenske oblasti niso hotele izdati potrdila o diplomi, se je v Nemčiji preživljal kot pristaniški delavec v Hamburgu in na novo doštudiral in doktoriral. Kot docent je bil zaposlen na Znanstveni visoki šoli v Lüneburgu, kjer si je tudi ustvaril družino. Tam je živel od leta 1966 do 1989.
Konec 80. let se je vrnil v Slovenijo in postal vodja Demokratične Opozicije Slovenije (DEMOS), koalicije novonastalih slovenskih demokratičnih političnih strank, ki je na prvih svobodnih volitvah leta 1990 zmagala in povedla Slovenijo na pot demokratizacije in tržnega gospodarstva. Pučnika danes mnogi dojemajo tudi kot enega od idejnih očetov slovenske osamosvojitve.
Mladost in začetki
Rojen je bil v katoliški kmečki družini, ki je med drugo svetovno vojno podpirala Osvobodilno fronto slovenskega naroda.
Pučnik se je prvič soočil z nedemokratičnostjo povojnega režima v Titovi Jugoslaviji že kot najstnik. Ker je objavil nekaj kritičnih misli v srednješolskem glasilu Iskanja, so mu prepovedali opravljati zaključni izpit. Ker se brez zaključnega izpita ni mogel vpisati na univerzo, so ga vpoklicali v takratno jugoslovansko vojsko. Po odsluženem vojaškem roku mu je bilo dovoljeno sodelovati na zaključnem izpitu, ki ga je opravil in se vpisal na Univerzo v Ljubljani, kjer je študiral filozofijo in primerjalno književnost. Diplomiral je leta 1958.
Za časa svojih študentskih let v Ljubljani se je zbližal s skupino mladih intelektualcev, znanih pod imenom kritična generacija, ki je želela odpreti prostor za javno razpravo in izzivala rigidno kulturno politiko titoističnega režima v takratni Socialistični republiki Sloveniji. Med Pučnikovimi najtesnejšimi sodelavci tistega obdobja so bili literarni kritik in filozof Taras Kermauner, filozof in kasnejši sociolog Veljko Rus in pesnik Veno Taufer. Mladi Pučnik je verjel, da bi bilo mogoče sistem spremeniti od znotraj, zato se je včlanil v Zvezo komunistov Slovenije. Hkrati pa je objavil serijo kritičnih člankov v Reviji 57, v katerih je odkrito kritiziral gospodarsko politiko komunističnega režima.
Disidentska leta
Leta 1958 je bil Pučnik prvič aretiran, in sicer zaradi “spodkopavanja socialistične ureditve”. Obsojen je bil na 9 let zapora. Na sojenju, ki je trajalo le nekaj ur, je bil obtožen, da je podpihoval delavce k stavki. Nekateri sodobniki so menili, da naj bi Pučnikova obsodba služila kot vzorčni zastrahovalni primer, s katerim je želel režim utišati ostale disidentske intelektualce tistega časa. Izpuščen je bil po 5 letih prestanega zapora, leta 1963, in takoj nadaljeval s pisanjem, tokrat za alternativni zbornik Perspektive. V tem obdobju je že popolnoma odkrito in javno izražal svoje nasprotovanje in nestrinjanje z režimom. Leta 1964 je bil v Perspektivah objavljen njegov članek z naslovom “Problemi našega kmetijstva”. V njem je kritično obračunal s tedanjo kmetijsko politiko, za katero je menil, da je neučinkovita, svoje ugotovitve pa podkrepil tudi z javno dostopnimi uradnimi statistikami. Spet je bil aretiran in obsojen na dodatni 2 leti zapora, tokrat pa tudi izključen iz Zveze komunistov.
Med časom prestajanja zaporne kazni je Pučnik postal nekakšen idol generacije, vsaj v ozkem krogu slovenskih disidentskih intelektualcev. Dramatik Dominik Smole mu je posvetil dramo Antigona, Primož Kozak pa ga je upodobil kot glavnega junaka igre Afera. Obe drami sta predstavljali metaforo za totalitarne pritiske na civilno družbo v času komunističnega režima.
Emigracija in akademska kariera
Leta 1966 so ga izpustili iz zapora. Ker po mnogih poskusih ni uspel dobiti službe v Sloveniji, se je odločil za emigracijo v Zvezno republiko Nemčijo. Ustalil se je v Hamburgu, kjer se je preživljal z občasnimi fizičnimi deli. Ko se je odločil, da vpiše podiplomski študij na Univerzi v Hamburgu, je ljubljanska univerza po nareku slovenske partije ignorirala njegovo prošnjo, naj mu posreduje kopijo diplome.[6][3] Brez kopije diplome ni imel možnosti vpisa na podiplomski študij, zato se je ponovno vpisal na dodiplomski študij filozofije in sociologije in leta 1971 iz teh smeri tudi doktoriral. Po doktoratu je poučeval sociologijo na univerzah v Hamburgu in Lüneburgu. Za časa svojega življenja v Nemčiji je postal Pučnik podpornik nemške Socialnodemokratske stranke (SPD) in ohranjal osebne stike z mnogimi od njenih voditeljev. V poznih 80. je postal velik občudovalec takrat relativno neznanega socialdemokratskega predsednika vlade nemške zvezne dežele Spodnja Saška, Gerharda Schröderja, ki je kasneje postal tudi nemški zvezni kancler. Ravno Schröderja si je Pučnik izbral kot enega glavnih vzornikov na svoji kasnejši politični poti.
Na akademskem polju so nanj vplivale teorije Jürgena Habermasa, Niklasa Luhmanna, kakor tudi različnih sociologov fenomenologov, med njimi Alfreda Schutza in v Sloveniji rojenega Thomasa Luckmanna.
Za časa svojega izgnanstva je ohranjal stike z mnogimi pomembnimi kritičnimi intelektualci v Sloveniji, še posebej z dolgoletnim prijateljem Ivom Urbančičem. Sredi 80. je lahko Pučnik spet objavljal v Sloveniji, tokrat v alternativnem zborniku Nova revija.
Politična kariera
Voditelj DEMOS
Leta 1989 se je na povabilo novoustanovljene opozicijske Socialdemokratske zveze Slovenije vrnil v Slovenijo, kjer je bil izvoljen za predsednika stranke. Leta 1990 je bil izvoljen za voditelja Demokratične Opozicije Slovenije (DEMOS), v kateri so se združile vse novoustanovljene opozicijske politične stranke. Ta koalicija je pod Pučnikovim vodstvom zmagala na prvih svobodnih volitvah v Sloveniji po 2. svetovni vojni.
Znamenite besede Jožeta Pučnika: Jugoslavije ni več, gre za Slovenijo!
Odpoved mandatarstvu
Čeprav je bilo pričakovano, da bo kot vodja DEMOS po zmagi na volitvah Pučnik prevzel tudi mandatarstvo, se je temu odrekel in mandatarstvo prepustil Lojzetu Peterletu, predsedniku Slovenskih krščanskih demokratov, ki so dobili največ glasov v koalici DEMOS. V novi vladi je Pučnik prevzel mesto podpredsednika.
Predsedniške volitve
Na volitvah za Predsednika predsedstva Republike Slovenije je kot kandidat DEMOS kandidiral in v 2. krogu predsedniških volitev, ki jih imajo mnogi še vedno za ene ključnih v novejši slovenski zgodovini, izgubil proti kandidatu reformiranih komunistov, zadnjemu generalnemu sekretarju Zveze komunistov Slovenije, Milanu Kučanu. Pučnik je zbral v drugem krogu okoli 43 % glasov, Kučan pa okoli 57 %.
Osamosvojitev
Kot vodja DEMOS in podpredsednik vlade je bistveno prispeval k dinamiki slovenskega osamosvajanja, tako pri pripravi kot pri izvedbi osamosvojitvenega plebiscita, kakor tudi v poosamosvojitvenem dogajanju.
Pred plebiscitom je 16. decembra 1990 na zborovanju v Ljutomeru dejal, da ne bo vsak, ki ima na dan plebiscita bivališče v Sloveniji, dobil državljanstva brez posebnih pogojev ter da bo kot “predsednik socialdemokratske stranke zastavil ves svoj vpliv, da v Sloveniji ne bodo nastali problemi, podobni kninskim, ali takšni, s kakršnimi se srečujejo Angleži, Francozi, Nemci in ostale države”.
Po uspešno izvedeni osamosvojitvi in prvih mednarodnih priznanjih nove države Slovenije se je začela koalicija DEMOS krhati. Pučnik je doumel, da koalicije zaradi velikih razlik med strankami članicami ne bo mogoče trajno vzdrževati, zato je jeseni leta 1991 sprožil proces njene razpustitve. Spomladi leta 1992 je skupaj s svojo Socialdemokratsko stranko podprl imenovanje Janeza Drnovška iz Liberalne demokracije Slovenije za mandatarja za sestavo 2. vlade Republike Slovenije.
Poslanec
Na predčasnih volitvah leta 1992 je Pučnikova Socialdemokratska stranka doživela hud udarec, saj je s 3,4 % glasov komaj prestopila prag parlamenta. Sam je bil kot poslanec izvoljen v 1. državni zbor Republike Slovenije in bil član raznih delovnih teles.
Umik iz politike
Grob v Črešnjevcu
Kmalu zatem je Pučnik odstopil z mesta predsednika stranke in leta 1993 prepustil njeno vodenje Janezu Janši. Svojo politično pot v letih 1992-1996 je nadaljeval kot poslanec Državnega zbora in predsednik parlamentarne Preiskovalne komisije o raziskovanju povojnih množičnih pobojev. Leta 1996, ob zaključku svojega poslanskega mandata, se je umaknil iz aktivne politike, a ostal častni predsednik Socialdemokratske stranke Slovenije, kasnejše Slovenske demokratske stranke. Po umiku iz aktivne politike je ostal oster kritik politike Janeza Drnovška in Milana Kučana ter se zavzemal predvsem za popravo krivic, izhajajočih iz bivšega totalitarnega režima.
Jože Pučnik je umrl leta 2003 v Nemčiji. Pokopali so ga v njegovem domačem kraju Črešnjevec pri Slovenski Bistrici. Pogreba se je udeležila množica ljudi. Pogrebni govor je imel Ivo Urbančič, filozof in njegov dolgoletni prijatelj.
Razlog, da bo vlada zagotovila dodatne kadre, poslovne prostore in opremo za izvajanje postopkov mednarodne zaščite je dejstvo, da se je število prosilcev za mednarodno zaščito v letu 2018 precej povečalo. Vlada za njihovo nemoteno oskrbo in nastanitev zagotovila dodatne prostore, opremo, štiri vozila in 32 zaposlitev.
Obvestilo vlade pa je prišlo le dva dni po tem, ko se je zadolžila za 1,5 milijarde evrov. Očitno ne gre samo za primitivno strašenje kot je bilo to s strani dominantnih medijev prikazano pred lanskimi državnozborskimi volitvami.
Absurdno je, da lahko nek migrant, ki ilegalno prečka mejo več varnih držav zaprosi za mednarodno zaščito v Sloveniji. Zakonodaja na tem področju je jasna, kar pomeni, da prav nihče ne more dobiti azila, ker so vsi prišli iz varnih držav. To je dejstvo.
Predsednik republike Borut Pahor je odlikoval Boštjana Šefica
Sramotno pa je, da je predsednik države za “obvladovanje migrantske krize” odlikoval takratnja državna sekretarja na ministrstvu za notranje zadeve Boštjana Šefica in Andreja Špengo.
Spomnimo, da je v času Šeficovega “obvladovanja migrantske krize” Slovenijo prešlo 500.000 ilegalnih migrantov.
Poslanec vladne stranke Levice, skrajni levičar Luka Mesec je Bernarda Brščiča ponovno, že drugič označil za fašista. Bodo levičarji, ki se na temo sovražnega govora tako radi oglašajo obsodili poslanca skrajne levičarske stranke Levica? Seveda ne.
Ni kaj, če si levičar očitno lahko rečeš popolnoma vse. Bernard Brščič je zoper Mesca že napovedal tožbo. V tem primeru se bo pokazalo ali v primeru t.i. sovražnega govora veljajo enaka merila.
Papež Frančišek oz. Jorge Mario Bergoglio podpira politiko odprtih mej, ki so ga v obliki marakeške deklaracije podpisale nekatere države, med njimi tudi Slovenija.
Vam bi poslal migrante, sam pa biva v Vatikanu, ki je v obdan z 9 meterskim zidom!
V preteklosti je papež Frančišek daroval več maš za ilegalne migrante. Pri eni od maš je kritiziral tiste, ki zavračajo begunce in jih označil kot brezplodne hinavce. V eni od izjav je rekel celo, da je bolje biti ateist kot hinavski katoličan.
Največji hinavec pa je prav on, ki iz varnega zavetja Vatikana pametuje navadnim ljudem koga in koliko bi morali brez ugovarjanja sprejeti v svoj dom.
Sem katolik, ampak Papež Frančišek I. oz. Jorge Mario Bergoglio ni moj Papež!
